Srednji vek je Brdom zapustil nekaj gradov, cerkvic in slikovito srednjeveško naselje – Šmartno. Kolonat, ta svojevrstni način pogodbenih odnosov med gospodarji in najemniki-koloni, se je v Brdih ohranil celo v petdeseta leta 20. stoletja. Življenje domačinov sta seveda korenito spreminjali obe veliki vojni, prva z begunstvom, druga z mejo, zaradi katere je velik del Brd ostal v Italiji. In tudi potres leta 1976, ki je dodobra razmajal briške hiše, je v celoti pretresel vse plati življenja Bricev. Staro se je zelo hitro umikalo novemu in sodobnemu. Spremembe na vseh ravneh so prehitevale same sebe in povzročale velika neskladja. Marsikje je bil pri hiši prej traktor kot stranišče ali kopalnica.

Posamezne bisere kulturne dediščine srečamo v Brdih na vsakem koraku in predvsem od nas samih je odvisno, kaj bo pritegnilo našo pozornost. Kogar zanima arhitektura, bo lahko v Brdih mnogokaj videl. Od ostankov preprostih in skromnih kolonskih hiš z ostanki žbatafurjev in ognjišč do grajskih poslopij z mogočnimi stolpi, grajskimi dvorišči (Dobrovo, Vipolže), pa tudi utrjenih srednjeveških naselij (Šmartno). Strnjene vasice, ozke uličice, lesene balkone, mala zamrežena okenca in številne druge značilne detajle boste našli v več vaseh. Pozornosti so vredni tudi spretno sezidani suhi zidovi iz peščenjaka, sivorjavega kamna, značilnega za Brda. Pravi biseri se seveda ponujajo v cerkvah: v različnih delih oltarjev in druge opreme, v zanimivih slikarijah, freskah… vse do domoljubnih napisov iz časa po drugi svetovni vojni. Ljubitelje etnoloških znamenitosti bodo pritegnile značilnosti vinogradniškega, kletarskega in sadjarskega izročila, vztrajnejše raziskovalce pa bodo domačini seznanili z nekdanjimi in sedanjimi navadami, prazniki, pa tudi s posebnostmi briškega govora, med katerimi so nekateri prav zabavni. Del kulturne dediščine so tudi posebnosti briške kuhinje, v kateri lahko uživate na različnih koncih Brd, še posebej ob etnološko obarvanih prireditvah.

Za svojo izrazito vinorodnost se morajo Brda zahvaliti flišni sestavi tal in podnebju z obilo sonca, z razmeroma dovolj padavinami, vročimi poletji in milimi zimami. Fliš (menjajoče se plasti laporja in peščenjaka), ki je tu star že 35 milijonov let, stalno prepereva in daje rodovitno prst, na kateri še posebej dobro uspeva vinska trta. Briške brajde so večinoma oblikovane v terase, med njimi pa se povsod najde kak gozdič, v katerem rastejo robinijevi koli za vinograd, kjer se zadržuje divjad in pojejo ptice. Nekdaj je bilo najpogostejše drevo hrast (enega največjih si lahko ogledate v Drnovku), za severozahodni, kožbanski del Brd pa je še vedno značilen kostanj, tudi maron, ki je pomenil preživetje številnim generacijam v odročnih krajih ob meji. Kljub obdelani pokrajini lahko v Brdih na vsakem koraku spoznavamo pestro rastlinje, od lepega jegliča (ki je sicer visokogorska cvetka) ob reki Idriji do bogatih pisanih travnikov na Koradi, kjer vse leto rastejo številne kukavičevke in druge vrste redkega, ogroženega in zato zavarovanega cvetja. Jame so v Brdih redkost in posebnost, saj pokrajina ni kraška. Zanje morate povprašati pri starejših domačinih, lahko pa si ogledate Krčnik, naravni kamniti most, in Korita na potoku Kožbanjščku, kamor pridete mimo Hruševlja in naselja Pristavo.